Ker doma načeloma ne kadim se rad odpravim na jez, kjer se od Kamniške Bistrice odcepi Radomeljska mlinjščica. Kraj je nekaj sto metrov oddaljen od naše domačije in je zelo ugoden za uživanje ob poslušanju šumenja vode, za kajenje, za lahne pogovere z dobro družbo, za opazovanje narasle reke... Predvsem pa je kraj ugoden za pletenje mrež in lovljenje mrčesa, o čemer pričajo mnoge pajkove mreže na konstrukciji zapornic.
Če želite izvedeti kaj več o življenjskih pogojih pajkov in o postopku izdelave pajkove mreže preberite del napisan z ležečo pisavo, svetujem pa vam, da ga preskočite in se raje skupaj posvetimo ugabanjem o pajkovem doživljanju.
Za začetek predpostavimo da si vsako živo bitje želi udobnega življenja. Za večino živali to pomeni čimmanjši prostor v katerem imajo na voljo dovolj hrane, samic in kjer jih ne ogrožajo življenjske nevarnosti. Mislim, da je tako tudi pri pajkih. Za pajka so naše zapornice odličen prostor kajti: nad reko živi veliko mrčesa, z reko navzdol se premika tudi zrak, zato mrčes v povprečju potuje z reko navzdol in geometrija zapornic omogoča dokaj preprosto postavitev mreže v ravnino pravokotno na smer toka reke. Poleg tega sta toka reke dva med seboj pravokotna (Bistrica in Mlinščica). Samice in nevarnosti so pa pač povsod.
Pajek pri gradnji mreže vedno najprej napne osnovne niti, ki bodo držale njegovo mrežo. V primeru mojega pajka je nosilna nit v resnici deset tankih niti, ki se pnejo vodoravno od enega jeklenega nosilca do drugega. Glavno nit pajek ustvari, ko dobro oceni svoj položaj v prostoru in pobije tekmece, ki si tudi želijo tam presti mrežo.
Z glavne niti si pajek potegne druge niti, ki služijo kot osnova drugim mrežam. Zelo mora paziti, da se te niti med njegovim potovanjem med začetno in končno točko ne primejo na vmesne ovire. Pri tem si pomaga z dvema nogama, ki ves čas držita nit, da ne opleta po svoje.
V naslednjem koraku te, 'druge' niti, poveže z 'osnovnimi' krogi, ki jih je pomojem približno pet. Torej pet koncentričnih krogov, ki predstavljajo zaželjeno obliko njegove mreže.
Potem se začne dolgotrajen postopek predenja mreže. Začne na zunajem krogu in proti sredini prede špiralo. Nit pritrjuje na vse 'druge' niti v enakomrenih presledkih. To poteka tako, da pleze z ene na drugo 'drugo' nit in pri vsakem koraku z dvema nogama prime drugo nit, z zadkom pa nanjo pripne 'tekočo' nit. Med delom sproti podira osnovne kroge in njih niti poje.
Tako počasi pride do sredine svoje mreže in se ob koncu zadovoljno nasmeji, bi dejal nepoznavalec pajkov. Pa ni tako! Pajek ne pride do sredine ampak se ustavi nekaj centimetrov prej (to ustreza nekaj*2 krogom).
Spraševal sem se zakaj pajek ne dokonča mreže, pa mi nekdo poreče
"Hej, saj vendar sploh ne vemo kje je konec pajkove mreže!"
"Seveda vemo," mu odvrnem. "Na sredini vendar!"
Vseeno pa mi stvar ni dala miru. Pajke sem si v mislih razdelil na dve skupini.
Tipičen pripadnik prve skupine se imenuje Bine. Bine je vesel, da je pajek in z veseljem opravlja vsa svoja dela. V povprečju Binetova mreža deluje 6,4 dni potem pa mu jo nekdo podre. S plenom tega, malo manj kot tedna, Bine veselo preživlja svojo družino in se veseli življenja. Ko mu mrežo podrejo zamahne z nekaj nogami in reče "Gospod je dal, Gospod je vzel, naj bo hvaljeno ime Gospodovo!(Job 1,21)" in se veselo loti predenja nove mreže, kar mu vzame v povpreču 1,12ure. Zadovoljen je, je ker mu je dobro služila prejšnja mreža in ker mu bo nova še bolje. V vsakem primeru pa bo lahko dobro preživel sebe in verjetno tudi njegovo družino.
Tipičen pripadnik druge skupine se imenuje Jaka. Jaka je žalosten, da je pajek in s težavo opravlja vsa svoja dela. V povprečju Jakova mreža deluje samo 6,4 dni potem pa mu jo nekdo iz objestnosti podre. S plenom tega, malo manj kot tedna, Jaka nikakor ne more preživeti niti sebe, kaj šele svojo družino, zato večino časa hira in čaka, da ga upleni kakšna večja žival (ali pa vsaj njegovo družino.) Vedno, ko mu mrežo podrejo preždi nekaj ur v samoti in premišljuje, kako bi se maščeval uničevalcu. Žal se čapljam, ljudem, vetru in dežju pajek težko učinkovito maščuje. Nato se ponavadi s težavo loti predenja nove mreže, kar mu vzame v povpreču 1,12ure. Ko konča, ne more verjeti, kako ja lahko porabil toliko časa za tako slabo mrežo. Že prejšnja mu ni prinašala dovolj hrane, sedaj pa bo od pomanjkanja gotovo poginil.
Z Nino sva se namenila podreti mrežo enemu od pajkov, da bi videla, kako jo bo popravil. Potem sva se za nekaj minut posvetila izbiri pravega pajka. Želela sva izbrati pajka iz Binetove skupine, ker živalim načeloma ne želiva hudega. Nekoliko sva se zaustavila ob vprašanju ali naj škodujeva mlademu pajku, ki se še trudi vzpostaviti svoje mesto v hierarhiji, ali staremu, dobro situiranemu, ki že ima najboljši položaj na reki in mu ne bo problem narediti nove mreže, ker ima že v tej toliko hrane, ki je ne more pojesti. Po razmisleku, da mladi pajki gotovo dobivajo hrano od svojih ubogih staršev, ki se že vse življenje trudijo, ter, da so pajki z najboljšo pozicijo vse življenje trdno delali in se pošteno trudili, da so dosegli svoj položaj sva se odločila za tisto mrežo, ki jo je najlažje opazovati.
Izkazalo se je, da sva izbrala pajka iz Jakove skupine. Nekaj časa je bil zelo žalosten, potem pa se je počasi in z muko lotil popravil, ki jih ni končal. Verjetno bo nadaljeval jutri če ne bo več dežja, nevarnosti ptic in ljudi, če bo dan dovolj topel, če bo dovolj mrčesa in lahen vetrič v smeri pravokotno na njegovo mrežo in seveda, če bo sploh zbral dovolj volje za podaljševanje svoje agonije.
Samo še kratka ocena tega prispevka. Blog je napisan slabo, predvsem pa je predolg. Avtor bi moral stvari bolj strniti in povedati bistvo kratko in jedrnato. Edino kar je pohvalno je zanimiva tema in vztrajnost avtorja, da je natančno popisal vsa svoja razmišljanja (sicer neumna).
