Kako mlada družina preživlja karanteno?

A se hecate, preživlja? Životarimo.

Edina sreča je, da je Nina po izobrazbi učiteljica po poklicu pa vzgojiteljica. To, da je po poklicu vzgojiteljica pomeni, da od doma čaka na delo. Praktično, ničesar ji ni treba nujno zelo intenzivno delati. Ostaja v stiku z vodstvom vrtca, kontaktira starše, jim pošlje kakšne vzpodbudne misli in zabavne ideje za delo z otroki. No, ker je odgovorna za organizacijo urnikov, je morala prejšnji teden za eno dopoldne v službo, da sta s tajnico uredili ure za izplačilo plač. Ko je otrokom povedala, da mora jutri v službo so rekli: »Ne mami, očiju se bo zmešal'!«. Ko je vprašala zakaj tako mislijo, so rekli: »Kar spomni se, ko je prebral o pantomimi.«

Jaz sem zaposlen v visokošolskem izobraževalnem zavodu, kjer moramo nekoliko več delati od doma. Poleg sicer napornega semestra se ubadam še z organizacijo dela na daljavo, dajanja nalog, oddajanja, sprejemanja in popravljanja tehničnih poročil študentov. Poleg naštetega so doma otroci: 4-letni vrtičkar, ki ga je polna cela hiša, ampak je zelo prijazen in drugo- in tretje-šolca, ki vsak dan iz šole prejemata kup navodil za delo od doma. Tukaj pa pride prav Ninina izobrazba – z njima predela večino vseh vsebin, medtem ko dajo meni čas za moje obveznosti.

Posebej hecno se mi zdi, da dobivata tudi gradiva za podaljšano bivanje. Saj vem, da morajo tudi učitelji OPB upravičiti svoje ure ampak v naši družini nekako ni potrebe po dejavnostih za prosti čas. Na srečo imamo dovolj vrta in gozdov v okolici hiše.

Poleg vsega je sreči Nina po duši gospodinja, sicer bi že umrli od lakote. Pojemo dvakrat več kot včasih, ko lakoto večinoma potešimo v vrtcu, šoli in službi. Verjetno še nikoli v zgodovini naše družine nismo sami spekli in pojedli toliko kruha, kot ga sedaj. In to z doma vzgojenimi drožmi.

Seveda sem dolžan še pojasnilo o tisti pantomimi. Srednjemu so pri slovenščini naložili neobvezno nalogo, naj na listke nariše pojme v zvezi z delom na vrtu in naj se grejo z družino pantomimo. V določenem trenutku razpetosti med popravljanjem vaj, organizacijo predavanja na daljavo, priprave gradiva za študente, pospravljanjem igrač in kuhanjem krompirja sem malo zaropotal.

No, zaključimo pa lahko, da smo v resnici prav zadovoljni in veseli, da smo lahko skupaj. Ta čas je v resnici prav podarjen. Hvaležni, da nam ničesar ne manjka, da smo v svoji hiši na toplem in da nismo lačni. In da se imamo tako zelo radi.

izdelava čujotov

sesanje

kruh iz drožov

kreacija dvignjenih greda

učenje veliki pisani L

ge-gozdna hiša

palačinke za fruštek in stiskanje limon

Struženje: skrajni primer

Včasih se primeri, da v svojem navdušenju izgubim vso razsodnost in povem tako kot je.

Včasih ni nič.

Včasih pa dobim odgovor:

"Člani ožjega uredniškega odbora smo temeljito prebrali članek GV_2019-025: Avtomatsko zaznavanje vrtač z metodo slikovnega ujemanja in se odločili, da članek ne pošljemo v zunanjo recenzijo in ga v smislu recenziranega članka zavrnemo.

Glavni razlog je v zelo šibki metodologiji kot tudi v praktičnem delu – če povzamem, težko ga umestimo tudi med strokovne recenzirane članke. Članku se vidi, da je izšel iz srednješolske raziskovalne naloge in bi ga bilo treba nadgraditi, ga jezikovno – predvsem ustrezno terminološko – urediti, opraviti primeren pregled dosedanjih raziskav ter ga umestiti v te raziskave glede na uporabljeno metodologijo ter veliko bolje opisati in interpretirati rezultate."

Sinoči sem dosegel neverjeten uspeh s svojo staro stružnico. V navdušenju, ki mu je botrovala tudi steklenica dobrega starega škota s police v moji sobi za struženje, sem zopet nekaj povedal.

"Vem da izgleda nemogoče ampak oddrejal sem tale pokrov:"

"Drejna geometrija je bila pa taka:"

"Mislim, da sem izkoristil skrajne zmožnosti te mašine. 😁"

"Kva paj to zajna reč?"

"Spodnja štanga od novega senčnika."

"Ker bi jo rad postavljal na cev, ki bo zabita v zemljo in prišravfana na škarfo."

"Namesto priloženega križa, ki terja betonske plošče."

"Glavni voziček je bil do konca desno. Prečni voziček naprej kolikor so dopuščale vrteče se nogice obdelovanca."

"Izkoriščal sem lahko zgolj zasučni voziček zgoraj."

"Nož je bil vpet tako skrajno, da sem ga bil primoran stabilizirati z roko."

"Zadnji milimeter sem moral odbiti oberoč z udarci kladiva."


- Iz pisem dr. Kregarja bratu dr. Kregarju v juniju 2019

Judovska lepa deklica in prelepi Balkanec

Danes sva z Nino dobila rezultate DNK testiranja. Ja vem, malo neumno, ampak ob trenutnem standardu si lahko privoščimo tudi kakšno neumnost, dokler pri tem ne trpijo družinski izleti po Evropskih prestolnicah : )
Dobila sva zanimive rezultate etničnega izvora.

Zame:

In za Nino:

Ker nisem preveč vešč številk, tudi procentov nisem nikoli razumel prav dobro, sem zaključil, da sem jaz Balkanec, Nina pa Judinja in jo zbadal s Prešernovo:

"Judnja je ko satan zvita, 

kadar z njo boš zavozlan,

privošila skoporita,

komaj ti bo sok neslan."

Potem sem se spomnil, da je Prešeren napisal tudi pesem, ki govori o Balkancu:

"... zagleda pri mizi rumeni junaka, 

enacga pod soncem mu ni korenjaka, 

želi si plesati z njim deklica vsaka ..."

Mislim, da je bil Prešeren odličen poznavalec etničnega izvora ljudi.

Premikanje ure pa to

Končno je dozorel čas, da še jaz pridodam svoje misli k tej družbeni debati.

Začnimo z zgodbo:
December 2015, s sošolci s faxa se, kot vsako leto, dobimo na predbožični večerji. Eno od najzanimivejših debat večera je sprožil Drn: zakaj premikamo uro? Itak zaradi varčevanja z energijo. Neumnost. Ker smo sošolci s faksa še kar bistri, mu je uspelo v kakšne pol ure prepričati nas, da uro premaknemo poleti, ne pozimi in da poleti ni treba varčevati z ničemer v zvezi s svetlobo, ker je je ravno poleti dovolj. Čez glavo, poleti, svetlobe ... 
Poleti je v naših krajih toliko svetlobe, da se človek sploh ne more pošteno naspati v temi. Ko se ob 10h zvečer končno pošteno stemni je ob 4h zjutraj že spet skoraj svetlo.

1. Uro premaknemo poleti, zato da se zjutraj dani ob nekoliko kasnejši uri, za nameček pa se tudi znoči ob nekoliko kasnejši uri in nekateri uporabljajo ta čas za kolesarjenje po zadnjem kolesu ob večni poti 😊.

2. Pobuda za ukinitev premikanja ure me zelo spominja na brexit. Nekaj časa je izgledalo, da se vsi strinjamo česa nočemo: premikanja ure. OK, sprejemo. Kaj pa hočemo? Aaamm ... 

3. Ob poslušanju Šaleharjevih Nebuloz sem se nekajkrat pošteno razjezil. O premikanju ure imajo mnenje ljudje, ki ne razumejo niti vzrokov niti posledic premikanja, še manj pa razumejo, kaj se z urami in časom dogaja, ko se premaknemo proti severu ali zahodu in po času skozi letne čase.

4. Napisal bom kratko anketo. Če razumeš vsa vprašanja in meniš, da bi znal na njih pravilno odgovoriti, ti dovolim, da se vključuješ v javno debato o premikanju ure.

Anketa:

Ali je na severu Norveške dan daljši ali krajši?

Ali se v Rusiji zdani prej kot pri nas? Ob kateri uri se to zgodi?

Ob kateri uri bi se zdanilo pri nas ob Božiču, če bi imeli pozimi poletni čas?

Ob kateri uri bi se znočilo pri nas ob Kresi, če bi imeli poleti zimski čas?

Koliko ° C se zasuče zemlja okrog svoje osi v eni uri?

Recimo, da imamo s Francozi enak čas. Ali pri njih vzide sonce ob isti uri kot pri nas?

Ali raje spiš ko je svetlo ali si raje buden, ko je temno?

Ob kateri uri je v Sloveniji sonce v zenitu?

In še ultimativno vprašanje (če se ne motim nas je to naučil prof. Kuhar - Bog mu daj zdravja)

Kje je več časa?

Zijalka v Sidolu

Podnaslov: Prašički pred jamo v Drenici

Nenadoma se mi je v Dropboxu znašla jpg datoteka z imenom Svinje v Sidolu.jpg. Na njej smo trije mladi, zadovoljni a umazani jamarji. Nahajamo se pred eno najlepših jam centralnega dela Tuhinjske doline. Obiskali smo jo 25. januarja leta 2003. Kasneje sem izvedel, da domačini jami pravijo "Jama v Drenici," ker se tako imenuje hrib v katerem leži.

O jami sem v svoj dnevnik zapisal: Zijalka v Sidolu, 50 m dolga jama, večinoma ne gre niti po kolenih ampak po trebuhu. Ponekod ful ozko. Povsod po tleh 10 cm blata ali pa vsaj vode. Na koncu ful carske ponvice, sam če se morš po njih plazit ni tolk luštn."

V raziskovalni nalogi "Jame v osamelem krasu Tuhinjske doline " pa smo pod opis obiska zapisali: "Vhod jame je tako majhen, da se skozenj lahko skobacaš le po vseh štirih. Jama se potem zelo zoži. Prvih nekaj metrov je na tleh grušč, v večjem delu jame je debela plast blata, na koncu pa le še voda. Jama je med najbolj zasiganimi na obravnavanem področju. V njej je mnogo sigastih pregrad iz kapnikov, tako da je prehod mogoč le, če se plazimo po blatnem rovu. Ni naključje, da je najbolj blatnasto ravno tam, kjer se je treba plaziti. V zadnjih petih metrih jame je dno pokrito s ponvicami, v katerih je polno vode."

Zanimivo bi bilo preveriti, ali smo v jamarski kataster oddali tudi zapisnik.

V nedeljo 25. februarja 2019, po 16 letih, smo jamo ponovno obiskali z rodno mi deco. Po dolgem pričevanju se je celo moja soproga strinjala, da gresta z najmlajšim Tevžem z nami do vhoda. Odločitev je do večera večkrat javno obžalovala.

V jami je še vedno čudovito, kot pred leti. Večinoma ne gre niti po kolenih, je pa pri neštetih ožinah po tleh vsaj blato, če že ne globoka luža. Otročaja sta uživala kot pujska v blatu, brez strahu sta hitela naprej in vsake toliko zakričala: "Oči, a bo?"


Ponosen sem kot oči pujs. (prim. z zgornjo sliko.)


Mulčka v jami

Zadovoljna zunaj

Nina in Tevž čakajoča
  
In še trije utrinki iz jame - res je lepa.

Odgovor plenilcem mladih duš in teles

Včeraj sem prav dobro odgovoril blogu nekega marksističnega psihologa z naslovom "Plenilci mladih duš in teles".

Človeštvo že od svojega začetka veruje v nadnaravno. Takšna ali drugačna oblika religije se pojavlja praktično v vseh kulturah. Z Bogom - Idejo Dobrega si ljudje skušamo razlagati stvari, ki jih z razumom ne moremo zadostno pojasniti. Inteligentni ljudje se dobro zavedamo, katere vse stvari danes lahko pojasni znanost in katerih še ne more (se z njimi niti ne ukvarja).


Zaradi eksponentnega napredka znanosti se zdi, da bomo z njo nadomestili religijo, vendar pa (bo) vedno na robu znanosti ostaja neznano, ki je domena vere. Kar tako na hitro v enem stoletju odvzemati ljudem tisočletno tradicijo verovanja je nevarno in je že vodilo v nepotrebne družbene konflikte.


Če pogledate osip novomašnikov in nedeljnikov boste videli, da Cerkev v trenutni obliki že sama od sebe lepo počasi propada. Medijski napadi in mnenja (blogi kot je ta) v resnici izpadejo malo patetični, ko z njimi udrihate po že tako umirajoči "pošasti".


"Zakaj ljudje še vedno pošiljamo svoje otroke v cerkev, čeprav imajo komaj nekaj let, in se ne morejo sami odločati, kaj bodo počeli v svojem življenju?"


Svoje otroke vzgajam v sočutju do sveta in soljudi, čeprav obstaja možnost, da se bodo v življenju odločili biti hudobni. Svoje otroke učim maternega jezika in jih vzgajam v Slovenski kulturi, čeprav se bodo v življenju morda odločili biti Finci. Svoje otroke učim matematike in jim razlagam fizikalne pojave, čeprav se bodo v svojem življenju morda odločili biti umetniki ali sociologi. Svoje otroke učim brati knjige, čeprav se bodo morda v življenju raje odločili gledati filmčke na YouTubu. Svoje otroke učim tega, kar imam rad, ker bi jim rad pokazal tisto kar mi je na svetu všeč in ne tistega česar ne maram.


Katoliška cerkev je v moji mladosti (15 - 22 let) ponujala platforme za globoke razmisleke o sebi. Kdo sem, kaj želim, kako naj živim? Skupine dobronamernih, mladih inteligentnih ljudi, ki se pogovarjajo o življenjskih nazorih. Takšnih skupin izven katoliške cerkve v Sloveniji ne zaznam. Hvaležen sem RKC, saj sem tudi zaradi nje postal odličen človek.

Konceptualizacija strojnega učenja

Poglejte,
lani sem imel prašiča.

Pojedel je 12 ton repe in 5 ton krompirja. Popil je 100 litrov vode in na koncu tehtal 300 kg, imel je pa 22 holesterola. Na sejmu sem ga prodal za 1230 eurov.

Letos imam drugega prašiča, ki je manj repe in več krompirja. Pije podobno ampak dvomim da se bo toliko zredil. Pa vendar me zanima koliko bom na sejmu dobil zanj. Kaj na storim?

Na srečo sem imel prašiča že lani in predlani, pa tudi moji sosedje jih imajo precej. Vsi vodimo podrobne evidence koliko prašiči pojejo in popijejo, koliko so težki, koliko imajo holesterola in koliko smo izkupili za njih.

Ker imam veliko podatkov sumim, da bi se lahko iz njih nekako naučil napovedati ceno prašiča, če je odvisna od njegovih lastnosti.

Lastnosti prašiča so:
- količina požrte repe,
- količina požrtega krompirja,
- količina popite vode,
- teža in
- holesterol.

 Zanimani me podatek je cena prašiča.

Koliko in kako vplivajo lastnosti prašiča na njegovo ceno? Po občutku bi rekel, da teža zelo vpliva in to pozitivno. Kupci plačajo več za težjega prašiča ker predpostavljajo, da bodo iz njega dobili več mesa. To je dejstvo. Mislim, da holesterol vpliva malo negativno, ker pomeni manj mesa.

Kakorkoli, zanima me samo, za koliko bom letos prodal prašiča.

Obstaja več metod strojnega učenja:
Drevesa odločanja / regresijska drevesa
Umetne nevronske mreže (artificial neural network)
Suport vector machines
etcetera...

Te metode se uporabljajo za tri glavne naloge:
Klasifikacija
Regresija in
Grozdenje (clustering ali nenadzorovana klasifikacija)

Klasifikacija in regresija sta ista pašta. Glede na vhodne podatke želimo določiti izhodni podatek. Pri regresiji je to zvezna vrednost (kot v našem primeru cena prašiča). Če bi pa naprimer prašiča želeli glede na barvo dlake, strukturo kože in dolžino ušes razvrstiti v eno od petih možnih pasem bi bila pa to klasifikacija. Izhodna vrednost v tem primeru bi bila diskretna vrednost.

Grozdenje ali nenadzorovana klasifikacija bi pa bila, če nebi poznali možnih pasem prašiča ampak bi samo hoteli, naj algoritem razdeli prašiče v skupine tako, da bojo podobni prašiči skupaj. To sem delal v svoji diplomi, samo, da, ker sem geodet nisem imel prašičev ampak premike točk.

Vsaka uporaba strojnega učenja je sestavljena iz učenja in napovedovanja.

Učenje pomeni, da v algoritem vnesemo vhodne podatke za naših sto prašičev. To pomeni, za vsakega od stotih prašičev povemo njegove lastnosti. To bi zapisali v matriko, ki bo velika 100x5, ker je sto prašičev in vsak ima pet lastnosti. Potem v algoritem vnesemo še izhodne podatke oziroma želene oziroma pravilne rezultate. V enakem vrstnem redu, kot smo podali lastnosti podamo še cene prašičev. Algoritem se bo naučil odnosov med vhodnimi in izhodnimi podatki. Vedel bo koliko in kako na ceno vpliva katera od lastnosti. To vse se bo naučil sam, samo če mu podamo dovolj primerkov parov vhodnih in izhodnih vrednosti.

Drugi del je napovedovanje. Ko je ta naš stroj naučen mu podamo lastnosti letošnjega prašiča in napovedal bo za koliko ga bomo po njegovo prodali.

To je point.

Pri teh metodah je pogosto problem, da se, če jih učimo preveč dolgo, naučijo točno napovedati ceno za vsakega od stotih prašičev, za vsakega drugega bojo pa napovedali narobe, ker so se preveč podrobno naučili točno teh stotih prašičev. Temu problemu rečemo overfitanje. Da bi se temu izognili bomo stroju povedali samo podatke za 70 prašičev in ko se bo naučil mu bomo rekli naj zdaj za ostalih 30 kar sam napove. Za teh 30 mu ne bomo povedali pravih cen ampak bomo sami pogledali kako dobro jih je zadel. S temi 30 bomo lahko tudi ocenili kako dobro se je stroj naučil in kako natančna bo napoved cene za letošnjega prašiča.

To je vse kar vem o metodah strojnega učenja. Polagam vam pa na srce. Ko boste na zagovoru svoje diplome, oprostite, magisterija ali doktorata govorili o strojnem učenju, prosim, povejte kaj so vaši prašiči, katere lastnosti imajo in kaj boste napovedali. Če tega ne poveste jasno, meni izgleda, kot da mešate meglo in da je strojno učenje znanstvena fantastika.