Včasih kakšno stvar napišem tako dobro, da jo hočem še objaviti. Ta je ena.
Po naravi sem blag človek in moja apriori reakcija na različne predloge je: »V redu je, se bom že prilagodil, ni problema.«
Po jutranji kavi mi je Janez omenil, da ima jutri ob pol 9h vaje z gozdarji v smislu, kako se bomo dogovorili, da boste z gradbeniki prevzeli inštrumente, da nas ne boste preveč motili. Sledi moja apriori reakcija in odločitev, da inštrumente znosim v svojo pisarno in z gradbeniki štartamo iz moje pisarne.
Ker imamo na katedri laboranta se odločim, naj to delo opravi on. (Gre za prenos 6 stativov, niveriljev, lat in žab iz zimskih vaj v 611, kar po mojem terja 15 min dela.)
Ker Bojana v tistem trenutku ni bilo sem zadevo prenesel na Tomaža.
Ob 10i kavi je bilo v 609 mnogo hrupa o kompliciranju in Janezu in Tilnu in inštrumentih in dejmo se zment in sej ni noben problem in dejmo rečt janezu naj ne vem kaj…
Po zadnji kavi sem na hodniku srečal Janeza, ki me je seznanil z rešitvijo, da bodo gozdarji pol ure počakali, jaz bom pa pol ure prej pripeljal gradbenike. Sledi moja apriori reakcija, da je že v redu, čeprav v resnici težko v pol ure povem vse kar se mi zdi potrebno povedati o nivelmanu, ampak bom že. Za narodov blagor.
Na poti domov z vlaka, to je »na mostičku«, premišljujem o vsem skupaj in sklenem, da se mi ne zdi prav, da odpade šolska ura učnega procesa na fakulteti, zato ker se Bojanu prestavljanje inštrumentov zdi komplicirano.
Žal mi je, da stvari nisem skontal v realnem času in zdaj »zares kompliciram«.
Naslov bi bil pa lahko tudi: "Naslednjič bom opravil sam!"
Prosim, ne zgražajte se nad številom kav v službah javnega sektorja. Ker se naša ukvarja tudi z raziskovalno dejavnostjo so nuja.
