Zijalka v Sidolu

Podnaslov: Prašički pred jamo v Drenici

Nenadoma se mi je v Dropboxu znašla jpg datoteka z imenom Svinje v Sidolu.jpg. Na njej smo trije mladi, zadovoljni a umazani jamarji. Nahajamo se pred eno najlepših jam centralnega dela Tuhinjske doline. Obiskali smo jo 25. januarja leta 2003. Kasneje sem izvedel, da domačini jami pravijo "Jama v Drenici," ker se tako imenuje hrib v katerem leži.

O jami sem v svoj dnevnik zapisal: Zijalka v Sidolu, 50 m dolga jama, večinoma ne gre niti po kolenih ampak po trebuhu. Ponekod ful ozko. Povsod po tleh 10 cm blata ali pa vsaj vode. Na koncu ful carske ponvice, sam če se morš po njih plazit ni tolk luštn."

V raziskovalni nalogi "Jame v osamelem krasu Tuhinjske doline " pa smo pod opis obiska zapisali: "Vhod jame je tako majhen, da se skozenj lahko skobacaš le po vseh štirih. Jama se potem zelo zoži. Prvih nekaj metrov je na tleh grušč, v večjem delu jame je debela plast blata, na koncu pa le še voda. Jama je med najbolj zasiganimi na obravnavanem področju. V njej je mnogo sigastih pregrad iz kapnikov, tako da je prehod mogoč le, če se plazimo po blatnem rovu. Ni naključje, da je najbolj blatnasto ravno tam, kjer se je treba plaziti. V zadnjih petih metrih jame je dno pokrito s ponvicami, v katerih je polno vode."

Zanimivo bi bilo preveriti, ali smo v jamarski kataster oddali tudi zapisnik.

V nedeljo 25. februarja 2019, po 16 letih, smo jamo ponovno obiskali z rodno mi deco. Po dolgem pričevanju se je celo moja soproga strinjala, da gresta z najmlajšim Tevžem z nami do vhoda. Odločitev je do večera večkrat javno obžalovala.

V jami je še vedno čudovito, kot pred leti. Večinoma ne gre niti po kolenih, je pa pri neštetih ožinah po tleh vsaj blato, če že ne globoka luža. Otročaja sta uživala kot pujska v blatu, brez strahu sta hitela naprej in vsake toliko zakričala: "Oči, a bo?"


Ponosen sem kot oči pujs. (prim. z zgornjo sliko.)


Mulčka v jami

Zadovoljna zunaj

Nina in Tevž čakajoča
  
In še trije utrinki iz jame - res je lepa.

Odgovor plenilcem mladih duš in teles

Včeraj sem prav dobro odgovoril blogu nekega marksističnega psihologa z naslovom "Plenilci mladih duš in teles".

Človeštvo že od svojega začetka veruje v nadnaravno. Takšna ali drugačna oblika religije se pojavlja praktično v vseh kulturah. Z Bogom - Idejo Dobrega si ljudje skušamo razlagati stvari, ki jih z razumom ne moremo zadostno pojasniti. Inteligentni ljudje se dobro zavedamo, katere vse stvari danes lahko pojasni znanost in katerih še ne more (se z njimi niti ne ukvarja).


Zaradi eksponentnega napredka znanosti se zdi, da bomo z njo nadomestili religijo, vendar pa (bo) vedno na robu znanosti ostaja neznano, ki je domena vere. Kar tako na hitro v enem stoletju odvzemati ljudem tisočletno tradicijo verovanja je nevarno in je že vodilo v nepotrebne družbene konflikte.


Če pogledate osip novomašnikov in nedeljnikov boste videli, da Cerkev v trenutni obliki že sama od sebe lepo počasi propada. Medijski napadi in mnenja (blogi kot je ta) v resnici izpadejo malo patetični, ko z njimi udrihate po že tako umirajoči "pošasti".


"Zakaj ljudje še vedno pošiljamo svoje otroke v cerkev, čeprav imajo komaj nekaj let, in se ne morejo sami odločati, kaj bodo počeli v svojem življenju?"


Svoje otroke vzgajam v sočutju do sveta in soljudi, čeprav obstaja možnost, da se bodo v življenju odločili biti hudobni. Svoje otroke učim maternega jezika in jih vzgajam v Slovenski kulturi, čeprav se bodo v življenju morda odločili biti Finci. Svoje otroke učim matematike in jim razlagam fizikalne pojave, čeprav se bodo v svojem življenju morda odločili biti umetniki ali sociologi. Svoje otroke učim brati knjige, čeprav se bodo morda v življenju raje odločili gledati filmčke na YouTubu. Svoje otroke učim tega, kar imam rad, ker bi jim rad pokazal tisto kar mi je na svetu všeč in ne tistega česar ne maram.


Katoliška cerkev je v moji mladosti (15 - 22 let) ponujala platforme za globoke razmisleke o sebi. Kdo sem, kaj želim, kako naj živim? Skupine dobronamernih, mladih inteligentnih ljudi, ki se pogovarjajo o življenjskih nazorih. Takšnih skupin izven katoliške cerkve v Sloveniji ne zaznam. Hvaležen sem RKC, saj sem tudi zaradi nje postal odličen človek.