Struženje: skrajni primer

Včasih se primeri, da v svojem navdušenju izgubim vso razsodnost in povem tako kot je.

Včasih ni nič.

Včasih pa dobim odgovor:

"Člani ožjega uredniškega odbora smo temeljito prebrali članek GV_2019-025: Avtomatsko zaznavanje vrtač z metodo slikovnega ujemanja in se odločili, da članek ne pošljemo v zunanjo recenzijo in ga v smislu recenziranega članka zavrnemo.

Glavni razlog je v zelo šibki metodologiji kot tudi v praktičnem delu – če povzamem, težko ga umestimo tudi med strokovne recenzirane članke. Članku se vidi, da je izšel iz srednješolske raziskovalne naloge in bi ga bilo treba nadgraditi, ga jezikovno – predvsem ustrezno terminološko – urediti, opraviti primeren pregled dosedanjih raziskav ter ga umestiti v te raziskave glede na uporabljeno metodologijo ter veliko bolje opisati in interpretirati rezultate."

Sinoči sem dosegel neverjeten uspeh s svojo staro stružnico. V navdušenju, ki mu je botrovala tudi steklenica dobrega starega škota s police v moji sobi za struženje, sem zopet nekaj povedal.

"Vem da izgleda nemogoče ampak oddrejal sem tale pokrov:"

"Drejna geometrija je bila pa taka:"

"Mislim, da sem izkoristil skrajne zmožnosti te mašine. 😁"

"Kva paj to zajna reč?"

"Spodnja štanga od novega senčnika."

"Ker bi jo rad postavljal na cev, ki bo zabita v zemljo in prišravfana na škarfo."

"Namesto priloženega križa, ki terja betonske plošče."

"Glavni voziček je bil do konca desno. Prečni voziček naprej kolikor so dopuščale vrteče se nogice obdelovanca."

"Izkoriščal sem lahko zgolj zasučni voziček zgoraj."

"Nož je bil vpet tako skrajno, da sem ga bil primoran stabilizirati z roko."

"Zadnji milimeter sem moral odbiti oberoč z udarci kladiva."


- Iz pisem dr. Kregarja bratu dr. Kregarju v juniju 2019

Judovska lepa deklica in prelepi Balkanec

Danes sva z Nino dobila rezultate DNK testiranja. Ja vem, malo neumno, ampak ob trenutnem standardu si lahko privoščimo tudi kakšno neumnost, dokler pri tem ne trpijo družinski izleti po Evropskih prestolnicah : )
Dobila sva zanimive rezultate etničnega izvora.

Zame:

In za Nino:

Ker nisem preveč vešč številk, tudi procentov nisem nikoli razumel prav dobro, sem zaključil, da sem jaz Balkanec, Nina pa Judinja in jo zbadal s Prešernovo:

"Judnja je ko satan zvita, 

kadar z njo boš zavozlan,

privošila skoporita,

komaj ti bo sok neslan."

Potem sem se spomnil, da je Prešeren napisal tudi pesem, ki govori o Balkancu:

"... zagleda pri mizi rumeni junaka, 

enacga pod soncem mu ni korenjaka, 

želi si plesati z njim deklica vsaka ..."

Mislim, da je bil Prešeren odličen poznavalec etničnega izvora ljudi.

Premikanje ure pa to

Končno je dozorel čas, da še jaz pridodam svoje misli k tej družbeni debati.

Začnimo z zgodbo:
December 2015, s sošolci s faxa se, kot vsako leto, dobimo na predbožični večerji. Eno od najzanimivejših debat večera je sprožil Drn: zakaj premikamo uro? Itak zaradi varčevanja z energijo. Neumnost. Ker smo sošolci s faksa še kar bistri, mu je uspelo v kakšne pol ure prepričati nas, da uro premaknemo poleti, ne pozimi in da poleti ni treba varčevati z ničemer v zvezi s svetlobo, ker je je ravno poleti dovolj. Čez glavo, poleti, svetlobe ... 
Poleti je v naših krajih toliko svetlobe, da se človek sploh ne more pošteno naspati v temi. Ko se ob 10h zvečer končno pošteno stemni je ob 4h zjutraj že spet skoraj svetlo.

1. Uro premaknemo poleti, zato da se zjutraj dani ob nekoliko kasnejši uri, za nameček pa se tudi znoči ob nekoliko kasnejši uri in nekateri uporabljajo ta čas za kolesarjenje po zadnjem kolesu ob večni poti 😊.

2. Pobuda za ukinitev premikanja ure me zelo spominja na brexit. Nekaj časa je izgledalo, da se vsi strinjamo česa nočemo: premikanja ure. OK, sprejemo. Kaj pa hočemo? Aaamm ... 

3. Ob poslušanju Šaleharjevih Nebuloz sem se nekajkrat pošteno razjezil. O premikanju ure imajo mnenje ljudje, ki ne razumejo niti vzrokov niti posledic premikanja, še manj pa razumejo, kaj se z urami in časom dogaja, ko se premaknemo proti severu ali zahodu in po času skozi letne čase.

4. Napisal bom kratko anketo. Če razumeš vsa vprašanja in meniš, da bi znal na njih pravilno odgovoriti, ti dovolim, da se vključuješ v javno debato o premikanju ure.

Anketa:

Ali je na severu Norveške dan daljši ali krajši?

Ali se v Rusiji zdani prej kot pri nas? Ob kateri uri se to zgodi?

Ob kateri uri bi se zdanilo pri nas ob Božiču, če bi imeli pozimi poletni čas?

Ob kateri uri bi se znočilo pri nas ob Kresi, če bi imeli poleti zimski čas?

Koliko ° C se zasuče zemlja okrog svoje osi v eni uri?

Recimo, da imamo s Francozi enak čas. Ali pri njih vzide sonce ob isti uri kot pri nas?

Ali raje spiš ko je svetlo ali si raje buden, ko je temno?

Ob kateri uri je v Sloveniji sonce v zenitu?

In še ultimativno vprašanje (če se ne motim nas je to naučil prof. Kuhar - Bog mu daj zdravja)

Kje je več časa?

Zijalka v Sidolu

Podnaslov: Prašički pred jamo v Drenici

Nenadoma se mi je v Dropboxu znašla jpg datoteka z imenom Svinje v Sidolu.jpg. Na njej smo trije mladi, zadovoljni a umazani jamarji. Nahajamo se pred eno najlepših jam centralnega dela Tuhinjske doline. Obiskali smo jo 25. januarja leta 2003. Kasneje sem izvedel, da domačini jami pravijo "Jama v Drenici," ker se tako imenuje hrib v katerem leži.

O jami sem v svoj dnevnik zapisal: Zijalka v Sidolu, 50 m dolga jama, večinoma ne gre niti po kolenih ampak po trebuhu. Ponekod ful ozko. Povsod po tleh 10 cm blata ali pa vsaj vode. Na koncu ful carske ponvice, sam če se morš po njih plazit ni tolk luštn."

V raziskovalni nalogi "Jame v osamelem krasu Tuhinjske doline " pa smo pod opis obiska zapisali: "Vhod jame je tako majhen, da se skozenj lahko skobacaš le po vseh štirih. Jama se potem zelo zoži. Prvih nekaj metrov je na tleh grušč, v večjem delu jame je debela plast blata, na koncu pa le še voda. Jama je med najbolj zasiganimi na obravnavanem področju. V njej je mnogo sigastih pregrad iz kapnikov, tako da je prehod mogoč le, če se plazimo po blatnem rovu. Ni naključje, da je najbolj blatnasto ravno tam, kjer se je treba plaziti. V zadnjih petih metrih jame je dno pokrito s ponvicami, v katerih je polno vode."

Zanimivo bi bilo preveriti, ali smo v jamarski kataster oddali tudi zapisnik.

V nedeljo 25. februarja 2019, po 16 letih, smo jamo ponovno obiskali z rodno mi deco. Po dolgem pričevanju se je celo moja soproga strinjala, da gresta z najmlajšim Tevžem z nami do vhoda. Odločitev je do večera večkrat javno obžalovala.

V jami je še vedno čudovito, kot pred leti. Večinoma ne gre niti po kolenih, je pa pri neštetih ožinah po tleh vsaj blato, če že ne globoka luža. Otročaja sta uživala kot pujska v blatu, brez strahu sta hitela naprej in vsake toliko zakričala: "Oči, a bo?"


Ponosen sem kot oči pujs. (prim. z zgornjo sliko.)


Mulčka v jami

Zadovoljna zunaj

Nina in Tevž čakajoča
  
In še trije utrinki iz jame - res je lepa.

Odgovor plenilcem mladih duš in teles

Včeraj sem prav dobro odgovoril blogu nekega marksističnega psihologa z naslovom "Plenilci mladih duš in teles".

Človeštvo že od svojega začetka veruje v nadnaravno. Takšna ali drugačna oblika religije se pojavlja praktično v vseh kulturah. Z Bogom - Idejo Dobrega si ljudje skušamo razlagati stvari, ki jih z razumom ne moremo zadostno pojasniti. Inteligentni ljudje se dobro zavedamo, katere vse stvari danes lahko pojasni znanost in katerih še ne more (se z njimi niti ne ukvarja).


Zaradi eksponentnega napredka znanosti se zdi, da bomo z njo nadomestili religijo, vendar pa (bo) vedno na robu znanosti ostaja neznano, ki je domena vere. Kar tako na hitro v enem stoletju odvzemati ljudem tisočletno tradicijo verovanja je nevarno in je že vodilo v nepotrebne družbene konflikte.


Če pogledate osip novomašnikov in nedeljnikov boste videli, da Cerkev v trenutni obliki že sama od sebe lepo počasi propada. Medijski napadi in mnenja (blogi kot je ta) v resnici izpadejo malo patetični, ko z njimi udrihate po že tako umirajoči "pošasti".


"Zakaj ljudje še vedno pošiljamo svoje otroke v cerkev, čeprav imajo komaj nekaj let, in se ne morejo sami odločati, kaj bodo počeli v svojem življenju?"


Svoje otroke vzgajam v sočutju do sveta in soljudi, čeprav obstaja možnost, da se bodo v življenju odločili biti hudobni. Svoje otroke učim maternega jezika in jih vzgajam v Slovenski kulturi, čeprav se bodo v življenju morda odločili biti Finci. Svoje otroke učim matematike in jim razlagam fizikalne pojave, čeprav se bodo v svojem življenju morda odločili biti umetniki ali sociologi. Svoje otroke učim brati knjige, čeprav se bodo morda v življenju raje odločili gledati filmčke na YouTubu. Svoje otroke učim tega, kar imam rad, ker bi jim rad pokazal tisto kar mi je na svetu všeč in ne tistega česar ne maram.


Katoliška cerkev je v moji mladosti (15 - 22 let) ponujala platforme za globoke razmisleke o sebi. Kdo sem, kaj želim, kako naj živim? Skupine dobronamernih, mladih inteligentnih ljudi, ki se pogovarjajo o življenjskih nazorih. Takšnih skupin izven katoliške cerkve v Sloveniji ne zaznam. Hvaležen sem RKC, saj sem tudi zaradi nje postal odličen človek.